Abandonment

Z odprtimi očmi se razgledujem po sobi.

Čeprav je noč, ni temno.

Moje telo se trese.
Čutnost.

Obležim na tistem delu.

Tesnoba.
Širjenje?

Hočem zaspati.
Svetlobe je preveč.
Vonj poletja.

Požirek vode.
In še en…
Še en…
Dokler ne ostane prazen kozarec.

Prižgem cigaret.
Odprem okno.
Zazebe me.

Tableta.
Ne, tokrat ne.

Zebe me.
Slečem boksarce in majico.

Gola se zavijem v oddejo.

Sedaj sem varna pred usemi.
Le pred lastnimi čustvi ne.

Zaprem oči.
Ostanem budna.
Zjutraj bo vse kot ponavadi.
Zaspi!

Preprosto zato, ker v tebi ni dovolj človeškega da bi zaznala, da se svet ne vrti samo okoli tebe. Ukvarjaš se z stvarmi ki jih ne poznaš, ali bolje rečeno - pojma nimaš o njih. Vse tvoje ”znanje” se navezuje na tvojo utopično prepričanje v hmm…? sebe? Igraš se manipulanta, vendar ti nikoli, niti ob velikih spodrsljajih ne postane jasno, da si v resnici edina oseba s katero manipuliraš v resnici ti.

In kaj boš, ko bo tvoj svet izginil? Kaj se bo zgodilo potem, ko te spregledajo? Od koga boš potem črpala energijo? Čigave besede boš predstavljala kot svoje? Čigave izkušnje boš interpretirala kot svoje lastne? Koga boš potisnila
v ozadje, da bi izpostavila sebe?  Kdo bo ostal?

In kot so en za drugim izginjali vsi spomini, tako je se je razblinil tvoj okus, tvoj vonj in tvoji dotiki.

In čeprav si bila preblizu. Bila si hkrati tudi predaleč. Od same sebe. Od obstoja.

In ne zaupaj, da bomo tu zate. Ker ne obstajamo. In neobstoju sledi ničla.
Ni nas.

Čeprav si morda takrat, nekoč, v tisti sekundi tvojega življenja živela za nas…

ostala sem na svoji strani. tisti,ki je ostala na mestu, medtem ko se je tvoja oddaljija v drug, zame prepovedan svet. kjer ni prostora za nikogar. kjer obstajaš le ti in tvoje misli. brezpomensko ne veš kako močno si želim tja. okušati tvoj svet. kakršen koli že je. raje jokati na tvoji strani, kot se smejati tu. ker tam,kjer si ti je življenje. je utrip. in ni praznine. so čustva. in je edina stran, kjer obstajam jaz.

in iz te strani prihajajo kriki, ki jih ne slišim. jih pa čutim.

Biti opit od naslade in obležati v travi.
Razmišljati nič, pa vseeno vedeti vse.
Biti.
Uživati trenutke, ki jih nekoč več ne bo.

Lajf je lep.
Ker se splača živit za te momente. Mja, te ki bodo odšli. Ampak jutri je nov dan, nove sanje.
Čeprav jutrišnje ne bodo nikoli več enake.

…sijaj ulične svetilke…
…voda…
…oglašanje rac ali nečesa njim podobnega….
…. cigaretni dim…

…besede…
…tišina…
..otopelost…
…solze…
…objemi…

… brezkarakternost…
….praznina…
…..neslišni kriki…

Zakaj si želimo narediti vtis na ljudi, ki nam niso na dosegu, pri tem pa ne vidimo, kako odrivamo tiste, ki so nam najbližje in jih imamo najraje?